Naše zgodbe
Ustvarjanje med tradicijo in sodobnim izrazom
Naše zgodbe predstavljajo preplet znanja, tradicije in ustvarjalnosti, ki jih razvijamo skozi leta delovanja skupine. Vsak izdelek in vsaka razstava sta rezultat predanega ročnega dela, sodelovanja ter spoštovanja do klekljarske dediščine, ki jo ohranjamo in nadgrajujemo v sodobnem prostoru.
Med razvijanjem projektov in načrtovanjem razstav se je v Klekljarni vedno znova pojavljalo vprašanje, kako čipko še tesneje povezati z vsakdanjim življenjem. Iz tega razmišljanja se je rodila linija nakita Karo: kolekcija čipk, ki je postopoma postala tudi prepoznavna blagovna znamka Žnurc in Trebnjega.
Karo - naša blagovna znamka
Ime Karo izhaja iz osnovnega geometrijskega lika, romba oziroma kareja, ki je v čipkarski tradiciji pogosto prisoten: v mrežah, križanjih diagonale, ritmu prepletanja niti. Za Žnurce ta oblika predstavlja preprost, jasen okvir, iz katerega lahko nastane veliko variacij. V njej prepoznajo red, ravnotežje in mirno strukturo, na katero se naslanja ustvarjalni izraz.
Papirce za kolekcijo je oblikovala Tina Koder Grajzar. V njih je geometrijsko jedro nadgrajeno z mehkimi linijami, drobnimi poudarki in možnostjo barvnih rešitev. Vzorec ostaja čitljiv, hkrati pa dopušča svobodo pri izbiri niti, gostote, dolžine in kombinacij. Žnurce so se lotile izvedbe na način, ki ga dobro poznajo: z natančno roko, s potrpežljivim preizkušanjem in z mislijo na tistega, ki bo nakit nosil.
Nastala je linija unikatnih kosov – ogrlice, uhani, broške –, v katerih se klasična čipkarska tehnika sreča s sodobnim oblikovanjem. Nakit Karo je klekljan iz finih niti, pogosto vpet v kovinske ali tekstilne nosilne elemente, včasih dopolnjen z diskretnimi dodatki. Vsak kos nosi prepoznavno strukturo kareja, ki postane znak, da gre za izdelek iz trebanjske
Klekljarne.
Klekljarska čajanka Lesena čipka je dan, ko se delo iz Klekljarne preseli v odprt prostor in med ljudi. Je srečanje čipke, lesa, čaja in skupnosti. V tem dogodku se združi vse, kar Žnurce živijo skozi leto: potrpežljivost dela, radovednost obiskovalcev, sodelovanje z rokodelci in uglašeno sodelovanje z občino in krajem.
Čajanke - lesena čipka
Želja po čajanki je nastala iz pogovora članic. Čipko so želele predstaviti v njenem nastajanju, pri delu, ob klekljih, z ljudmi okrog mize. Hotele so dogodek, kjer se ne srečajo le izdelki, temveč tudi zgodbe, izkušnje in roke. Tako je leta 2017 nastala prva čajanka Lesena čipka pod okriljem društva in s podporo Občine Trebnje.
Prva čajanka je bila v Deželi kozolcev v Šentrupertu. Klekljarice so prišle iz Idrije, Žirov, s Koroške, Nove Gorice, Metlike, Trebnjega in drugih krajev. Med kozolci so razporedile blazine, kleklje, papirce in mize s čajem ter domačim pecivom. Zbrali so se obiskovalci, ki so želeli videti, kako nastaja čipka, in izvedeti, kje se jo poučuje, kdo prenaša znanje naprej in kako se vključuje v današnji čas. Na enem mestu so bili zbrani pogovori o tehnikah, spomini na prve učiteljice, opisi motivov in kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja.
Poimenovanje Lesena čipka izpostavi vez med motiviko čipke in arhitekturo kozolcev. V ritmu lesenih konstrukcij se lepo berejo linije čipk. Dogodek je od začetka nosil izrazit poudarek na povezanosti čipke z lokalno pokrajino, dolenjskimi griči, travniki in domačimi hišami.
Projekt BA-ČI je poglavje, v katerem se zgodba Žnurc sreča z zgodbo Friderika Ireneja Barage in prostor Trebnjega poveže s širšim slovenskim in evropskim prostorom. Ime, ki ga nosi projekt – BA-ČI, zloženo iz BA (Baraga) in ČI (čipka) –, je preprosto in jasno. V sebi združuje življenje misijonarja, njegovo pot in delo ter ročno spretnost trebanjskih klekljaric, ki Baragovo dediščino vpnejo v pripoved o čipki.
BA-ČI in gostovanja v krajih po Sloveniji
Projekt Eno je potrebno – Baraga in čipka kot niti sodelovanja je bil potrjen na drugem javnem pozivu LAS STIK in sofinanciran iz evropskih sredstev (EKSRP). Prijavitelj je bila Občina Trebnje, izvajalka pa klekljarska skupina Žnurce v sodelovanju s Kulturnim društvom Trebnje. Že sama zasnova projekta pove, da zajema kulturno, izobraževalno in turistično vsebino, povezano v jasno celoto. Cilj je bil natančno oblikovan: povezati kulturno dediščino Friderika Ireneja Barage in lokalno rokodelstvo ter iz tega srečanja razviti nove poti sodelovanja, prepoznavnosti in ustvarjalnosti.
Baragova osebnost – učen, sočuten, zavezan ljudem – je v projektu dobila novo razsežnost. Besede, knjige, misijonske poti, zemljevidi in zgodovinski podatki so se prepletli z nitmi, vzorci in čipkarskimi rešitvami. V čipkah se odraža spoštovanje do njegove življenjske poti, do njegove duhovnosti in povezovalne vloge, ki jo ima v slovenskem prostoru.
Projekt je zajemal tri osrednje vsebinske sklope, ki so skupaj tvorili celovito zgodbo: razvoj inovativnega produkta, razstavno dejavnost in literarni zbornik.
V Trebnjem se je zgodaj pokazalo, da zgodba čipke ne sme ostati samo med odraslimi. Ob delu v Klekljarni in pri projektih je dozorela misel, da potrebujejo otroci svoj prostor, svoj čas in svojo pot v svet klekljanja. Tako je na Osnovni šoli Trebnje nastal krožek Male Žnurce.
Male Žnurce in Osnovna šola Trebnje
Krožek ni le interesna dejavnost, temveč vez med šolo, Klekljarno in živo tradicijo. Otroci ne spoznavajo samo tehnik, temveč tudi potrpežljivost, lepoto ročnega dela in pripoved o kraju, v katerem živijo.
Po prvih spodbudah se je kmalu začel izvajati krožek Male Žnurce, ki ga obiskujejo otroci iz Osnovne šole Trebnje. Mladi se tam učijo osnov klekljanja, predvsem pa spoznavajo potrpežljivost in lepoto ročnega dela. Za mnoge je to prva izkušnja ustvarjanja nečesa s svojimi rokami, za nekatere pa začetek poti, ki jih spremlja skozi življenje.
Ure klekljanja potekajo v ritmu šolskega leta. Mentorici, članici Žnurc, ju vodita skozi prve zanke, preproste mreže do prvih izdelkov. Občasno ob njih sedijo tudi starejše klekljarice, ki po potrebi priskočijo na pomoč, razložijo drugačen prijem, pokažejo drobno skrivnost, ki so jo nekoč same prejele od svojih učiteljic.
V tem krogu nastajajo prve čipke, včasih še nepravilne, vedno pa iskrene. V njih je zbrana želja po ustvarjanju. Otroci doživijo, kako se iz njihovega truda rodi vidni rezultat, ki ga lahko vzamejo domov, pokažejo staršem, podarijo babici ali razstavijo v šoli. S tem se krepi občutek ponosa in pripadnosti ter spoznanje, da se tudi v njihovem kraju dogaja nekaj posebnega in da so del te zgodbe.
Projekt Vilmin večer je nastal v spomin na sopranistko Vilmo Bukovec Kambič (1920−2016), rojeno v Trebnjem, dolgoletno prvakinjo ljubljanske Opere. Žnurce so želele, da bi se njen glas nadaljeval v čipki − v niti, v kateri je prisoten ritem glasbe, se odslikava odrska prisotnost in notranja zbranost umetnice.
Vilmin večer in Čipka, vpeta v simfonijo
Dogodek, pripravljen v sodelovanju z Občino Trebnje v in s podporo LAS STIK Dolenjska, je preoblikoval dvorano v prostor glasbe, pripovedi, čipke in luči. Klekljarice so se odločile, da bodo dale sešiti večerne obleke in jih same okrasile s čipko. Vsaka je izbrala kroj, zasnovala vzorec in se odločila, kje bo čipka sledila liniji telesa, kje bo poudarila ramena, izrez, hrbet ali rokave. Obleke so bile obogatene z motivi, povezanimi z glasbo, odrom, dihom in notranjim doživljanjem poslušanja. Vilmin večer je pokazal, da čipka živi tudi na telesu, v gibu in prisotnosti – da spremlja pesem, besedo in pogled občinstva.
Za ta projekt je bilo ključno sodelovanje z Mestnim muzejem Idrija, ki hrani zapuščino risarke čipk Zorke Rupnik. Na gradu Gewerkenegg so Žnurcam omogočili vpogled v njene papirce, risbe in zapise, v katerih je predstavljena celotna pot od prve črte na papirju do končane čipke. V arhivu so v miru opazovale kompozicijo, razmerja med polnostjo in praznino, logiko linij, ki vodijo nit, in prepoznavale način, s katerim je Zorka Rupnik oblikovala avtorsko idrijsko čipko.
Izbran je bil nabor vzorcev, primernih za obleke: motivi z mehkimi valovi, jasnimi poudarki, ritmiziranimi linijami, ki sledijo gibanju telesa in glasbe. Klekljarice so tem risbam natančno sledile, jih po potrebi prilagodile dolžini in širini tekstilne površine in ob tem ohranjale spoštovanje do rokopisa risarke.
Svetovni kongres čipkarstva je trenutek, ko se v eni dvorani srečajo klekljarice in čipkarice z različnih koncev sveta. Tu je prisotna vsaka s svojim jezikom, tradicijo in vzorcem, a z istim tihim zvokom klekljev. Ko se ropot lesenih palčk preplete v skupni utrip, čipka pokaže svoj »svetovni« obraz: govori brez prevoda in združuje ljudi vseh starosti in navad ter preko meja.
Svetovni kongres OIDFA
Mednarodno združenje OIDFA (Organisation Internationale de la Dentelle au Fuseau et a l’Aiguille) redno organizira svetovne kongrese čipkarstva. Dogodek se seli iz države v državo, iz mesta v mesto in povsod s seboj prinese razstave, predavanja, delavnice, srečanja skupin, predstavitve tehnik in narodnih tradicij. V kongresnih dvoranah nastane pokrajina čipke s panoji z deli iz Evrope in z drugih kontinentov, nacionalnimi postavitvami, prodajnimi in informativnimi kotički, prostori za učenje in pogovor.
Za Žnurce je svetovni kongres prostor, v katerem se njihova nit iz Trebnjega sreča s širšim svetom.
Svetovni kongres čipkarstva OIDFA združuje različne poglede na čipko: tradicionalne tehnike, sodobno oblikovanje, raziskovalni pristop in osebne zgodbe mojstric in mojstrov.
Na kongresu predstavljajo:
- države in njihove čipkarske dediščine,
- različne tehnike in šole klekljanja in šivanja čipk,
- sodobne materiale, orodja in pripomočke.
Najprej so bile razstave v Knjižnici Pavla Golie Trebnje. Tam je klekljarska skupina Žnurce prvič stopila iz delavnice v javni prostor. Nekaj novih izdelkov je bilo razstavljenih v vitrinah in na panojih, med knjigami in v bralnih kotičkih. Klekljarice so jih predstavljale skupaj z drugimi ustvarjalci, ki v kraj prinašajo oblike ročnega dela, povezane z lokalnim okoljem.
Razstave v knjižnici – čipka med knjigami
Ko čipka zapusti delavnico in stopi pred oči bralcev, se njen »dih« spremeni. Takrat ne govori samo klekljarici, temveč tudi tistemu, ki se pred njo ustavi. Vsaka razstava je trenutek, ko tisoče drobnih zank spregovori brez besed – s svetlobo, senco in ritmom vzorca, ki vabi k tišini, spominu in notranjemu premoru. Knjižnica, v kateri so prisotne misli, zgodbe in znanje, je za takšno srečanje naraven prostor.
Knjižnica je postala prostor, kjer se znanje in umetnost srečata tiho in trajno – čipka ob knjigi, knjiga ob čipki. Vitrina z belimi prti, kazalkami in drobnimi motivi na hodniku ali ob izposojevalnem pultu bralcu sporoča, da tradicija ni skrita, ampak prisotna v vsakdanjem obisku. Človek pride po knjigo in se sreča z nitjo, ki nosi zgodbo kraja.
Razstave v knjižnici se navezujejo na konkretne vsebine. Ko so izšla literarna dela s skupnim naslovom Zgodbe o dobrih ljudeh, so spremljavo predstavljale čipke, ki so poudarile vsebino knjige, ki temelji na dobroti, sočutju in ustvarjalnosti. Ob dogodkih, posvečenih Baragi, so bile razstavljene čipke z motivi njegovega življenja, poti, knjig in znamenj, ki so v projektu BA-ČI dobili svoj oblikovni izraz.